V “ofsajdu”

Resno me skrbi za prihodnost. Za prihodnost človeštva. OK doba računalništva nam je nekako prišla že v podzavest in nam nenehna posodobitev mobilnikov in računalnikov ne predstavlja večjega presenečenja. Ampak v mislih imam predvsem nekaj drugega. To, da ljudje med seboj izgubljamo dejansko povezanost brez sodobnih elektronskih pripomočkov, to sploh ni več neko odkrivanje tople vode. To pač tako je. Mislil sem predvsem na trgovske posrednike.

Še ena v rubriki poštarskih. Jah kaj č’mo…tko je! Navadnemu smrtniku je postalo pač običajno, da vsak dan dobi vsaj 3 različne reklame raznih trgovin. Tudi meni to ni bilo nič čudno, do časa, ko sem zajahal poštarsko kolo. Pa, ljudje! Vsak dan nas “šopajo” s temi reklamami, vedno več zapravljamo, na koncu pa se udarimo po betici in ugotovimo, da smo še mi sami plačniki teh nadležnih svežnjev, ki jih potegnemo iz nabiralnika. Zares neverjetno, kako se ljudje prilagajamo prav vsemu “sranju”. Pa ne samo, da je vsem postalo vseeno, če dobijo reklamo. Nekateri so prav neverjetni! Še bolj. Nekateri si pač želijo dvojno porcijo reklam. Prav zares fantazijsko. In potem se še nekateri pritožujejo, kako da ne morejo v trgovini kupiti nič kvalitetnega in po sorazmerno nizki ceni. Reklame so kot strupena tableta razdrobljena na koščke, ki povzroči slepoto. Vsi prejemniki reklam smo slepi in tako bo…

Mi je rekel nek gospod: Vsak kruh ima trdo skorjo! Kar se tiče zavajanja trgovcev, nimamo prav nobene skorje.

Dabl

Sploh si ne morem predstavljati občutkov, ki jih doživljajo športniki, ko prejmejo bodisi zlato, srebrno ali pa bronasto medaljo. Že jaz, ko prek TV sprejemnika občudujem naše gore listje, ki športira v daljnem Pekingu, sem izjemno ponosen, da sem Slovenec. Čeprav mi marsikateri od športov, naprimer judo, ni tako blizu, pa sem bronaste kolajne zares vesel. Olimpijske igre so res nekaj posebnega in zagotovo drži, da je eno bronasto odličje mnogo bolj pomembno od kar nekaj zmag na svetovnih prvenstvih … kaj šele zlata! Kar se tiče konkurence, je zagotovo skorajda enako - SP ali OI. Kar pa se tiče ugleda pa so OI zagotovo daleč spredaj.

Če povem po pravici, od letošnjih olimpijskih iger nisem pričakoval veliko. Pričakoval sem kolajno Špika in Čopa, pričakoval sem tudi odmeven dosežek Petkovška in mogoče Žolnirjeve, pa so me vsi trije kar nekoliko razočarali. Čeprav vem da so dali vse od sebe za grb, ki ga nosijo na prsih. Če pa pogledamo v slovensko vitrino ta trenutek … v njej je Kozmusova zlata, Žbogar in Isakovičeva - dve srebrni - Debevec in Polavderjeva -  dve bronasti - več kot odlično so se odrezali naši športniki. Zares velike čestitke vsem tem in vsem ostali, ki so in, ki bodo nastopili na olimpijskih igrah. Zares je vsak ljubitelj športa lahko ponosen na to, da je Slovenec!

Dabl

Ta stavek, si ponovim v življenju kar nekajkrat. Predvsem pred tistimi najtežjimi odločitvami, ko mi v želodcu kruli, hrana, ki si je tako zelo želim, pa je prekleto draga. Denarja pa vedno premalo.

Včeraj na dan “male velike noči” smo se s prijatelji odpravili v Mirabilandijo. Zopet. Tam sem bil včeraj že tretjič in prav gotovo nisem bil zadnjič, saj mi je vedno znova všeč. Glavna stvar pred odhodom kamorkoli, pa je seveda malica. Koliko, kaj in kako odnesti hrano s seboj. Po tehtnem premisleku sem se odločil za tri srednje velike sendviče, saj sem domneval, da bo tudi v samem zabaviščnem parku priložnost potešiti lakoto. Pa je ni bilo. No, ja…bilo je tako malo hrane in vse tako drago.

Nekje sem slišal, da so v preteklosti lakoto tešili tudi s pivom. Piva pa je bilo tudi tam kar nekaj, pa čeprav so bile cene visoko nad oblaki, sem si ponovil stavek iz naslova, nekajkrat srknil iz kozarca in že je bilo po njem. Lačen pa nisem bil nič manj. Pač sem zahtevna stranka za razne gostince. Pojem namreč ogromno. Čeprav bi si mogoče večkrat želel pridobiti kakšen kilogram, saj sem pri raznih športih zaradi premalo mase velikokrat prešibek v dvobojih ena na ena, pa se to nikakor ne zgodi. Verjetno pa bo kar naenkrat “butnilo” iz mene in se bom razlezel kot puding… Oh ja … samo enkrat se živi

Dabl

Če morda pod tem soncem obstaja še kakšen nevednež, to je nova vrsta piva in sicer mešanica svetlega in temnega Laškega. Čemu tako ime? To ugotovi lahko vsak sam, saj do rezultata ni težko priti. Boško Šrot brije norce. Pa da ne bo kdo mislil! On po poklicu ni brivec. Njegov poklic se pač imenuje “tajkun”.

Boško mi gleda iz glave ven, kar pomeni da ga imam poln ku…kufr! Kar nekako ne morem mimo tistega najnovejšega vica: “V Mariboru sončno, v Kopru pretežno oblačno, v predoru Šentvid trenutno ne pada”. Kdo je po navadi kriv da omet pada s konstrukcije? Seveda zidar, ker je slabo pozidal oziroma ometal. Če pa tega zidarja preobrazimo v Zidarja pa dobimo osebo, ki opravlja bržkone enak poklic kot Boško. Verjetno dežnik ne bo dovolj, če boste hoteli skozi šentviški predor. Če pa bi slučajno na vašega popolnoma novega Porscheja 911 padlo nekaj kosov ometa…koga bi okrivili za ta neljubi dogodek, če ne celo zločin? Moja malenkost ne bi ostala malodušna in bi takoj vložila tožbo.

V konkretnem primeru predora v Šentvidu pa je zame odločno največji krivec prav SCT. Poglejte recimo ta primer: odločite se, da boste doma hišo oblekli v fasado in najamete mojstra za tovrstne zadeve. Le ta pa potrebuje pomoč in si na lastno pest pridobi pomoč iz drugega podjetja. Pomočniki tega mojstra pa po nesreči zamočijo in fasada odpada. Kdo je kriv? Mojster ali njegovi pomočniki, ki jih je “zrihtal” on sam? Odgovor imate na dlani. Poglejte v dlan

Mogoče bom naslednje počitnice raje izbral poklic tajkuna za počitniško delo…bojda je izjemno dobro plačano! Se splača

Dabl

Pa le ni vse zlato kar se sveti. Ne samo da sem v trgovini videl uro, ki se je svetila kot zlato, a v resnici sploh ni bila iz pravega zlata! Tudi na Pošti delo ni tako enostavno kot si marsikdo predstavlja in kot sem si mogoče predstavljal tudi sam. Pa vendar je “luštno”!

Vsako jutro mi petelinček na nočni omarici tako zgodaj poje, da bi mu najraje zavil vrat. Pa ga nima. Ker pač ni petelin ampak ena navadna budilka. Svojo rit moram tako že 5.30 primajati pred vhod v pošto. Prava drama! Prvi teden sem še nekako “frišen” prestopal hišni prag, ta teden pa imam oči že kar malo priprte in neznansko sem vesel polnega krožnika na mizi. Pa tudi prav posebno doživetje je, ko se po kosilu uležeš v posteljo No skratka dogaja se.

Je pa zanimivo, da v tem zlatem obdobju sms-ov in mailov ljudje še vedno uporabljajo pošiljanje razglednic. In to ne le na toliko časa kakšen primer. Ne! Kartic je kar ogromno. No zelo ogromno spet ne, pa vendar toliko, da sem se kar malo začudil. Verjetno je še vedno krasen občutek, ko naslovnik prejme kartico prijatelja, ki se praži pod turškim, grškim ali mogoče tunizijskim soncem. Tudi jaz sem neizmerno bolj vesel razglednice, kot pa sms-a. Nevem zakaj, ampak tako pač je. Dobri stari časi. Tudi golobčki¹ dandanes zganjajo (mo) “romantiko” preh mobitelov, veliko bolj “loverski” način je pošiljanje pisem. A ni fantastično ko prebiraš pisemce kakšnega luštnega dekleta?

Dabl

1. zaljubljenci seveda [↩]

Vsak tedn se počutim močnejšega. Prejšnji teden sem preživel kot Popaj, za katerega vsi vemo kakšen je. Močan kajpak! Ampak kar se tiče čebel … nisem se še vdal! Prav dan današnji sem zopet brskal po panju in iskal še morebitno zadnjo kapljico medu, pa sem jo zopet “fasal”. Tokrat gledam lahko brez najmanjšega problema. Probleme bodo imeli ostali moški, saj se je konkurenca pri šminkiranju pred puncami povečala. Čebela me je pičila naravnost v biceps (v mišico na roki), tako da bom jutri imel več mišic, kot mogoče celo štajerski Arnold!

No čebelarska vsekakor je težka, ampak kljub temu tudi precej sladka. Danes pravzaprav nisem iskal ne zadnje kapljice medu, niti nisem imel namena žgečkati matice, pa so me vseeno kaznovale. Pa nič zato! Med pa je prvovrsten. Če je mogoče kakšen kanditat ali potencialni kupec mojega prvega domačega medu, naj se le zglasi, saj pol kilograma domačega gozdnega (odličnega) medu, stane le borih 2,5€.

No sicer pa bodo zagotovo z večjimi mišicami zadnovoljne Cerkljančanke, saj sem včeraj prestopil v vrste poštarjev in tako bodo v prihodnje imele prebivalke kaj videti na meni! Naj pa že kar vnaprej povem, da ne bom imel prav veliko časa v obdobju raznašanja pošte, tako da naj mi prej sporočijo in bom številko mobitela ter msn naslov napisal na kuverto No šalo na stran! Dovolj je bilo. V novem delovnem okolju, torej v službi Pošte Slovenije, so moji prvi vtisi zgolj pozitivni. Mogoče tudi zaradi dejstva, da je imel član poštarjev rojstni dan in se je veliko spilo, še več pa pojedlo. Kaj bi si še želel boljšega na prvi dan Če se bo pripetila kakšna zanimiva zadeva, pa boste tako ali tako izvedeli med prvimi

Dabl

Še natanko 5 delavnih ur me loči do konca poglavja z naslovom Petrol. Zaključujem namreč enomesečno delo na bencinskem servisu. Finance so že urejene, stanje na mojem računu je sončno, tako da teoretično mi sploh danes ni treba več v službo Pa vendar sem tam preživel kar nekaj zanimivih dni.

Pretegnil se sicer nisem, pa vendar moraš biti kar zadovoljen, če si plačan za nedelo. Nekateri za težko prislužene evre obrišejo kar nekaj kapljic potu, nekateri so jih obrisali celo manj kot jaz, nekaterim pa na počitniško delo sploh ni bilo treba niti pomisliti. Tega kova so predvsem sinovi in hčere premožnih privatnikov ali pa bodisi “otrok”, ki živijo na kmetiji in imajo preprosto preveč dela doma, da bi še zraven delali za denar. Prvih je sicer ogromno in na prvi pogled skozi življenje pridejo najlažje. Nič jim ni potrebno misliti kako in kaj v prihodnosti, saj imajo za domala vsako stvar v življenju že poskrbljeno. V času študija dobijo primerno vsoto denarja, da lahko neizmerno uživajo, ko pa nekako zdlelajo študij, pa tako ali tako zasedejo mesto v pisarni očetovega podjetja. Enostavno kajne? Mogoče res, pa vendar … ste že kdaj pomislili kako se ti ljudje znajdejo v življenju? Marsikdo verjamem, da se v življenju zelo dobro znajde. Če ne drugače na ilegalen način. Spet tisti drugi, pa se držijo maminega krila ali pa očkove kravate in se jim enostavno svet podre ko mamica sleče krilo in si obleče hlače, očka pa si odveže kravato.

Kako pa je na drugi strani s tistimi, ki pridno delajo doma in nimajo niti časa za počitniško delo? To pa so zagotovo osebe, ki življenje občutijo na pravi način in ki zagotovo bolje pridejo v življenju skozi, kot marsikdo drug. Prepričan sem celo, da en preprost kmet, zna bolje računati kot doktor ekonomije. Se ne strinjate?

No nekaj nakladancije … kakorkoli že, mene so doma naučili, kdaj drži 1+1=2 in kdaj 1+1=3. No bolje rečeno, so me učili, če so me pa naučili, pa bomo šele videli. Jaz prav velikih problemov s pomanjkanjem denarja nimam, nisem pa sin bogatašev, tako, da tudi “tavelikih” bankovcev ne uporabljam za brisanje zadnje plati po veliki potrebi. Jutri bom torej le še bivši uslužbenec Petrola, bom pa novi raznašalec pošte v Pošti Slovenije. Z vso hitrostjo torej novim dogodivščinam in izkušnjam naproti!

Dabl

Seveda pa poleg tega počel še marsikaj drugega, kar ni dovoljeno v našem zakoniku. Skratka sem največji grešnik na tem planetu. Vse to samo zato, da bi prišel v Haag.

Seveda nisem tak hudodelec, kot pripovedujeta naslov in prvi stavek. Pa vendar če bi že slučajno kadarkoli po nesreči napravil kakšen zločin, bi najraje odsedel v haškem zaporu. Verjetno je bil Radovan Karađić neke vrste vedeževalec, saj je nedvomno bil zločinec v preteklosti prav zaradi tega, ker je vedel, da bo v današnjih časih v haškem zaporu čepel v celici z oznako evropskega nadstandarda. Lahko bo gledal TV, poležaval v udobni vzmetnici Dormeo, seveda pa če mu bo slučajno dolgčas, se bo lahko uril v kuharskih sposobnostih, saj v celici ne manjka niti štedilnika. Ko pa bodo na obisk prišli njegovi prijatelji, pa bo ob kakšni kavi lahko odigral tudi partijo namiznega nogometa. Skratka verjetno se bo bolj zabaval na nizozemski kot na srbski ali bosanski zemlji.

Malo za šalo, malo zares. Resno se sprašujem, ali je mogoče biti hudodelec privilegij, ali pa je to sramotno dejanje. Res, tega ne razumem. Doma so me učili, da je to grozna sramota in da je to najslabše kar lahko doleti človeka. To so potrdili tudi pri verouku in kasneje tudi v šoli. Pa vendar je v današnjih časih tako zelo dobro poskrbljeno za zapornike, da mi je vse skupaj “brca v temo”. Nekdo, ki nima strehe nad glavo bo preprosto glave odrezal petim ljudem in trem ženskam pa bo pristal v zaporu in bo lahko tipkal na računalnik, gledal TV … Na ta način si bo rešil revno življenje.

Po mojem - zadev ne poznam in se tudi nisem preveč poglabljal v to - pa je težava v vedno večjih človekovih pravicah, oziroma v vedno večjem številu borcev za človekove pravice. Vsi se borijo, da bi bilo človeku lažje živeti, da bi lahko izkoristil vse svoje pravice … Mene pa so doma vedno učili: imaš pravice, ampak če se zavedaš da jih imaš, se moraš zavedati, da imaš tudi dolžnosti in odgovornosti. In ravno tega se dandanes malo ljudi zaveda. Če bi moje mnenje kaj štelo, ampak itak vem, da (vsaj zaenkrat) še ne bo, bi vse tiste, ki so zagrešili umor ali celo serijo umorov, enostavno postavil za zapahe do njihove zadnje ure. Nevem kaj je tukaj neetičnega. OK mogoče bi tisti, ki je umoril “le” enego osebo, dobil nekoliko milejšo kazen. A nikakor kazen pod 40 ali 50 let.

Mogoče so to le nekoliko preveč domišljave besede, ampak tako pač trenutno gledam na te stvari. Bog pomagej

Dabl

Ne. Nisem še zaključil svoje dokaj bogate blogerske kariere. Le z idejami sem bolj na dopustu. Ne bom vas pa (še) zapustil Ker vem da obožujete moj blog in da si vsako objavo sproti shranite, natisnete in si jo nalepite na steno (hmmmm…) sem sklenil, da je bilo vse dosedaj napisano zgolj nekoliko daljši uvod v moje blogersko življenje. Upam.

Čemu tak naslov? Zato ker pač trenutno tak sem! Brez heca. Ne vem ali sem o tem že pisal ali še ne (res se mi ne da pogledati v zgodovino zapisov), v glavnem postal sem čebelar. Čebelice mi letajo okrog hiše in še dlje, že približno mesec in pol. Nimam sicer veliko panjev, pa vendar dovolj, da tiste čebele, ki prebivajo v teh panovih pikajo kot hudič. No je res da so zelo pridne in marljive, zato pa sem jaz toliko bolj tečen, ali bolje rečeno moj mentor čebelarstva in stari ata v eni osebi. Ker včeraj pač v našem koncu ni bilo deževno, je bilo sončno. Pa tudi nismo mogli reči, da ni bilo niti sapice vetra! Močno je vleklo z gora in odpihnilo kar nekaj listov z dreves. No ampak nič zato. Mi smo vseeno obkrožili na koledarju 24.7. za točenje prvega domačega medu.

Veter čebelam ni bil nič kaj po godi, ni jim pa bilo všeč tudi to, da smo jim vzeli satje polno medu iz panja! Ker sem brez sočutja do teh majcenih bitjic še kar naprej odnašal satje, so mi pošteno posvetile. Vsaj mislile so tako. Meni se namreč ni posvetilo, temveč stemnilo Dobil sem dva “šusa” enega v vrat in enega na brado. Ker pa grev tretje rado, sem le - tega “fasal” direktno v veko. V treh urah sem videl samo še pol sveta. Oko se je zaprlo in se s težavo odprlo šele dan današnji pozno dopoldne. Zelo zoprn občutek, ko si povsem brez orientacije, vam povem! Nisem pa se mogel odločiti ali bi rekel da sem tak kot žaba, ali tak kot Popaj. Obveljala je zadnja, saj se vendarle bolj junaško sliši da si kot Popaj! No očesno stanje se drastično izboljšuje in moram povedati, da me ta “zaplet” z očesom niti kaj dosti ne gane. Izpustil sem prvi dan “Kranjske noči”, pa vendar mi je vseeno, saj imam v shrambi prvih 5 kilogramov, v mojem rodnem okolišu pridelanega medu! Zares izvrsten občutek!

Dabl

Res prosm vse, da mi daste na cesti nekaj prostora … ne sicer toliko zavoljo mene, kot zavoljo vas samih, saj si boste na ta način prihranili nekaj lepih let.

No seveda ni tako hudo V torek sem uspešno opravil vozniški izpit za B kategorijo, torej na kolesu me boste videli vedno manj. Upam da ta triditev sicer ne bo držala. Vsi, ki že imate vozniško dovoljenje veste, kako je dobro voziti avto. Vsi, ki pa te sreče še nimate, pa boste to še pravi čas spoznali. Sicer  pa tista glavna vožnja ni bila povsem brez napak. Pravzaprav sem takrat vozil - oprostite izrazu - kot ena baba! Čist zares. Od vseh že odvoženih 21 ur, nisem nikoli vozil tako zbegano. Ko sem v čakalnici čakal na komisijo, sem kar naenkrat postal poten, bil sem izredno živčen. Sploh ne vem zakaj … saj sem bil prepričan v svoje vozniške sposobnosti. Ko sem izvedel, da bo mojo vožnjo nadzorovala ženska, sem si brez razloga kar nekoliko oddahnil. Pa vendar, če pomislim sedaj, bi bilo verjetno lažje, ako bi bil moški na zadnjih sedežih. Vse je potekalo tako prekleto uradno, da sem komaj čakal na konec vožnje. V križišču mi je skoraj crknil avto, bil sem zelo nesiguren v križiščih, slabo opazovanje peščev, ena slaba reakcija v križišču in pri razvrščanju v pasovih … Nekaj napak, ki sem jih nehote napravil na prvi julijski dan. Pa vendar sem se dobro zagovarjal pred gospo, tako da mi je v roke - sicer posredno - izročila potrdilo o opravljenem izpitu. Si sploh lahko predstavljate kako daleč od srca se mi je odvalila ogroomna skala?

Dabl